Japonci bodo sicer rekli, da razen njih tako ali tako nihče ni v stanju pravilno doumeti vseh skrivnosti vadbe aikida in da je to, kar mi gaijini počnemo zgolj bled materializiran zgled tistega, kar bi moralo biti. To je do neke mere tudi res, vsekakor pa ne skrivamo dejstva, da se naš pristop od njihovega razlikuje, in se s tem sploh ne obremenjujemo. Naše kulturne, civilizacijske in duhovne korenine so pač drugačne in s tem ni nič narobe.
Ob prihodu na vadbene blazine (tatami) najprej s priklonom izrazimo spoštovanje do vseh in vsega. Sledi začetno sproščanje – v vrsti in kleče, obrnjeni proti učitelju. Pozdrav (na poziv rei) s priklonom glave do tal je namenjen O-senseiju, učitelju in vsem sodelujočiim.
Pri začetnem ogrevanju nismo pristaši brezglavega izgorevanja. Pod strokovnim fizioterapevtskim vodstvom poskrbimo za vse dele telesa, predvsem z raztezevalnimi vajami (stretching).
Učitelj si izbere asistenta za prikaz določene tehnike. Temeljito prikaže in pojasni vse faze, potem pa sledi izbira partnerja in vaja. Partnerja si s priklonom izrazita pripravljenost za skupno vadbo. Med vajo učitelj in njegov asistent hodita od para do para in pomagata oziroma popravljata napake. Par običajno vadi tako, da se oba izmenjujeta v vlogi napadalca in izvajalca tehnike, vse pa naizmenično z leve oziroma desne. Tipični primer: en napadalec dvakrat z leve in dvakrat z desne strani, potem menjava vlog. Zaželene so pogoste menjave parov. Ob zaključku vaje se s priklonom zahvalimo partnerju za sodelovanje.
To se ponavlja do konca treninga. Na koncu izvedemo še eno ali dve posebni raztezalni vaji (“nabaši panterja na hrbet“), se kleče postavimo v vrsto, sprostimo in s priklonom (spet na poziv rei) pozdravimo O-senseija, učitelja in tovariše, ki se jim na ta način tudi opravičimo za morebitne nenamerne grobosti ali spodrsljaje med vadbo.